Otroci in igrače

Otroški vozički za dolge poletne sprehode

Preden sem zanosila, sem bila v izjemno dobri telesni formi, saj sem se redno ukvarjala s športom. Tekla sem skoraj vsak dan ali vsaj vsaka dva dni, moja tekaška trasa pa je bila dolga deset kilometrov ali občasno tudi nekoliko več. Ko sem zanosila, sem torej takoj pričela razmišljati o tem, kakšna bo moja redna športna rutina, ko bom imela otroka. Ga bom lahko pustila v varstvu in se odpravila na tek?
Prijateljice, ki so že imele otroke, so mi takoj rekle, da bom morala prvih nekaj mesecev po porodu na tek kar lepo pozabiti. Majhnega otroka ne moreš redno puščati v varstvu – mama pač mora biti ob njem in ga dojiti ter tolažiti ob kolikah, pa naj si še tako želi nekaj časa zase. In poleg tega si je težko vzeti čas zase, če imaš slabo vest, da si dojenčka pustil pri nekomu drugemu, namesto da bi bil ob njemu.

Prav. Vedela sem, da mi govorijo resnico, kajti tudi one so se po rojstvu otroka marsičemu odrekle. Ampak seveda nisem vrgla puške v koruzo. Odločila sem se, da bom zgolj zamenjala vrsto rekreacije.
Odločena sem bila, da bom po rojstvu otroka svoj tek zamenjala za dolge sprehode z vozičkom in tako bo lahko moj sin vedno ob meni. Nenazadnje je porodniški dopust obdobje, ko imaš časa na pretek. In tako sem začela v zadnjih mesecih nosečnosti, z velikim trebuhom, intenzivno iskati prevozno sredstvo za dojenčka, ki bi bilo kos mojemu načrtu.
Otroški vozički (www.otroskivozicki.si/) so si med seboj seveda precej različni, tako po modelih kot po kakovosti in nenazadnje tudi po ceni. Nekateri so narejeni zgolj za krajše sprehode po mestu, drugi pa so tudi nekoliko bolj »heavy duty« oziroma primerni tudi za sprehajanje po neurejenih poteh. Ko sem se nekoliko bolj poglobila, sem hitro ugotovila, da otroški vozički glede na način uporabe nimajo zgolj treh ali štirih koles, ki so velika ali majhna, iz trde plastike ali mehke gume ali celo z zračnicami. Ne, razlikujejo se tudi po ogrodju, po teži, po vrstah sedežev …
Nikoli si nisem mislila, da bom iz vozičkov naredila celo znanost, a nazadnje sem vse raziskala in ugotovila, kakšen voziček potrebujem. Biti mora lahek, torej mora imeti ogrodje ali iz aluminija ali iz karbonskih vlaken, da se pri dolgotrajnem potiskanju ne bom mučila. Sedežek mora biti takšen, da lahko dojenček v njem udobno sedi in opazuje okolico, ali pa brez težav tudi za urico ali dve zaspi. Pa kolesa? Za boljšo vodljivost so tri boljša kot štiri. Biti morajo trpežna, torej mora biti zunanjost iz mehke gume, še boljše pa so kar prave pnevmatike z zračnicami, da otroka tudi na makadamu ali brezpotju preveč ne trese. In seveda k temu pripomore tudi vzmetenje vozička, brez katerega ravno tako ne gre.
Takšni otroški vozički so res nekoliko dražji, a ni mi žal, da sem se odločila plačati nekoliko več – dolgi poletni sprehodi so namreč stalnica in z dojenčkom sva od jutra naprej ves čas v pogonu, saj z vozičkom prehodim na dan tudi do dvajset kilometrov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *