Kot otrok sem si otroško sobo delila s sestro. Imeli sva se odlično in radi sva skupaj spali, se igrali in se učili. Edino, česar sva si želeli, pa je bila drugačna sobica oziroma drugačno pohištvo. Imeli sva namreč sobo, ki so jo nekoč imeli tudi vsi najini prijatelji in je v osemdesetih veljala kar za nekakšen standard med otroškimi sobami.
Bila je v beli in zeleni barvi, z velikimi zelenimi gumbi za odpiranje vratc omar in predalov. Medtem, ko je večina najinih prijateljev že dobila drugačne sobe, marsikdo tudi tako imenovano mladinsko sobo, pa me dve nisva bili deležni tolikšne sreče. Starša si nove sobe nista mogla privoščiti. Tako sva jo kot najstnici preuredili kar sami – nekaj predalov in vrat omaric sva enostavno ovili v črno samolepilno folijo, ob čemer nista bila oče in mama seveda nič kaj zadovoljna.
Danes imam sama otroke. Ker kar nekako ne morem pozabiti, kako sem si sama želela drugačne, bolj ljubke sobice, sem hčeri in sinu ob pričetku gradnje naše lastne hiše obljubila, da si bosta lahko čisto sama izbrala svojo sobo. Hči mi je takoj povedala, da so najlepše otroške sobe Mali princ (http://prevc.si/ponudba_pohistva/otroske_sobe_in_mladinske_sobe/424/novost_2015_otroske_sobe_mali_princ_larix/), saj imata to sobo dve sošolki in je zares »kul«. Sin pa se je zmrdoval že ob omembi otroške sobe Mali princ. Ja, kaj moremo – fantom že ime ne ustreza in bi bilo bolje, če bi se imenovale otroške sobe mali gusar.
Ko je bila hiša tako daleč, da smo vendarle začeli razmišljati o nakupu pohištva, se je cela družina odpravila v pohištveno trgovino, kjer sva z možem kakšen mesec nazaj že naročila kuhinjo, sedaj pa naj bi si izbrali še spalnico in otroški sobi. Otroka sta bila tako navdušena, da ju je kar razganjalo in z možem sva ju morala kar nekajkrat opozoriti, naj se že vendar umirita in obnašata. A kaj moremo, ne izbiraš svoje sobe ravno vsak dan, kajne? Vse sta si ogledala in bila navdušena nad celim kupom razstavljenih sobic, nato pa smo ob pogovoru vendarle skupaj ugotovili, katera je primerna za katerega.
Hči je starejša in čeprav si ni ničesar želela bolj kot otroške sobe Mali princ, si je nazadnje izbrala drugo – omenjene sobice so se ji zdaj zdele že malo preveč otročje, kot je dejala sama. Ja, prišlo je do tiste spremembe, ko ji pri desetih letih bolj ugajajo stvari za nekoliko večje. Sin pa ima pet let, torej je njegova sobica lahko malo bolj otroška – in prav on si je nazadnje izbral sobico, ki se imenuje po Saint Exuperijevem književnem junaku (in nima takšnega imena zato, ker bi bila namenjena princem ter princeskam). Ampak tega mu z možem itak nisva povedala – dejala sva, da je izbral sobico, ki je kot nalašč za gusarje.